Pred leti me je prijatelj presenetil z izjavo, da ne čuti potrebe odkrivati Amerike, saj je to težavno nalogo pred njim opravil že Kolumb, vse drugo pa lahko vsak dan opazuje in doživlja prek malih in velikih zaslonov ter občuduje fotografije naravnih lepot izpod rok profesionalnih fotografov.

Kot ženski z namazanim jezikom mi ga je uspelo prepričati, da se je pridružil skupini na jutranjem teku po plažah Los Angelesa in na lovu za hollywoodskimi zvezdami s fotoaparatom v rokah. Vedela sem, da bo obnemel v širokem spektru oranžno-rdečih barv, ko smo prehodili rob Bryce kanjona v sončnem zahodu in zvečer zrli v zvezdno nebo. Glavni adut (če se izrazim po igralniško, saj smo preizkušali srečo v Las Vegasu) sem še vedno skrivala v rokavu.

Na letališču Grand Canyon sva se pripela v helikopterju, si nadela slušalke in ko se je jekleni kačji pastir dvignil s tal, se je zaslišal glas Franka Sinatre v pesmi Fly me to the moon. Vse posnete fotografije velikega kanjona so le prgišče občutkov, ki te napolnijo, ko se dvigneš nad rob kanjona. V ponižnosti pred naravo zadržuješ dih, kot bi se bal, da se bo ta stari velikan spremenil v prah in so vse le sanje. Vendar te sladke sanje ti odkrijejo reko na dnu, raznoliko vegetacijo na stenah, in če imaš res srečo, še kondorja v letu. Prah rdeče puščave smo si dokončno sprali v valovih na obali Havajev in ob večernem koktejlu prisluhnili ukulelam. In Amerika je postala zelo osebna izkušnja, ne več film s platna.

 

Martina Orehek, vodnica

 

Pelji me na Zahod

0 komentarjev

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

PIŠITE NAM

Napišite vaše mnenje, komentar ali povpraševanje za ponudo in odpisali vam bomo v najkajšem možnem času

Pošiljanje
gtag('config', 'UA-391908-1');
or

Log in with your credentials

or    

Forgot your details?

or

Create Account