Rahlo razprem oči in opazim, da se že dani. Razum mi pravi: ”Marko, izkoristi še slabi dve uri za spanje!”, vendar mi brnenje nadležnega komarja to učinkovito preprečuje. Z roko si zakrijem uho, da bi zadušil zvok komarja in nezavedno začnem poslušati tiktakanje ure, ki je zaradi napornega tempa postala obvezen del mojega vsakdanjika. Ob zvokih kazalcev se začnem spraševati o relativnosti časa in prešine me zavedanje ter hrepenenje po kalabrijskem tempu in tukajšnji dimenziji časa. Sam sem še vedno izmozgan od prejšnjega dne, ko sem vijugal po cestah odročnega hribovja s prostranimi in mogočnimi gozdovi ter vasmi, ki so ostale pozabljene v času in nudijo odlična skrivališča najskrivnostnejšim šefom mafijskih družin kalabrijske Ndranghete. Pomislim, kako lepo bi bilo doživeti vsaj en teden takšnega umirjenega in sproščenega življenja, za katerega se zdi, da je v današnjem okolju že zdavnaj pozabljen del preteklosti.

Ponovno pogledam na uro in opazim, da je ravnokar odbilo 5.47. Imam še 12 minut, da zatisnem oči in misli mi z griča, na katerem sem nastanjen, odplavajo v Tropeo. Tu se bo življenje začelo odvijati šele okoli devete ure, ko začnejo ljudje z delom, s kalabrijsko zamudo seveda. Pravijo, da so Kalabrijci eni najbolj lenih v Italiji. Naokoli krožijo šale, da so Kalabrijci nizke rasti zato, ker so jim v otroštvu govorili, da ko bodo veliki, bodo morali delat. Zato so vsi raje ostali majhni.
Kruto dejstvo, da se moram jaz zbuditi že ob šesti uri zjutraj, preženem z mislijo, da si bom po poti privoščil majhno šalčko pravega italijanskega espressa, po imenu Caffe Mauro, ki mi bo narisal nasmeh na obraz ter zbistril misli. Tako bom gostom rade volje pripovedoval o bujni zgodovini regije, iz katere tudi izvira ime Italija, ki se danes uporablja za celoten škorenj, na katerem se je začel največji imperij antičnega časa, o deželi najimenitnejših mest, ki so v renesanso popeljala celotno Evropo, o modi, božanski kulinariki in nenazadnje o Ferrariju. Že drvim z griča po ovinkasti cesti mimo cerkve, kjer se je sinoči odvijala procesija lokalnemu svetniku, kar se je poznalo tudi v okrašenosti vasice. Mimo Fiata Pande švignem preko polne črte. Manever, ki je tu nekaj povsem običajnega in nujno potrebnega za prehitevanje osivelih gospodov in gospa v starejših avtomobilih, ki vztrajno premagujejo kilometre s hitrostjo, kot da se jim v življenju resnično ne mudi prav nikamor.
Skoraj istočasno se na moj cilj pripelje tudi voznik avtobusa, ki se mi predstavi kot Geco Italiano. Pomislim, ali obstaja še kaj bolj pristnega od dejstva, da se šofer tvojega avtobusa v Italiji imenuje ”Italijan”. Po standardnem ”Buon Giorno” in tipični pantomimi z rokami mu pokažem, da greva še na kavo.
Natakar je najprej dvakrat udaril z ročko kavnega avtomata, da je zbil odvečno kavo od prejšnjega gosta, nato pa jo napolnil z dišečo temno-rjavo mivko. Skozi sveže mleta zrna je že čez nekaj sekund pritekla vrela voda v obliki napitka, ki osrečuje milijone ljudi po celem svetu, nikjer pa ji ni enake kot v Italiji, ki je postavila standarde priprave in okusa. Saj veste, kako pravijo, vsaj v naših koncih. Bolj kot smo vzhodno od Trsta, slabše jo znajo pripraviti.
Po enem večjem požirku, ki je izpraznil ta koncentrat kofeina, že zagledam prve goste, ki se približujejo avtobusu. Iz njihove telesne govorice razberem, da so tudi oni potrebni ”napitka za dobro jutro”, nasmehi na njihovih obrazih pa mi že povedo, da bo danes super dan. Naš cilj je namreč Taormina, Saint Tropez Sicilije. Kraj, ki ga obiskujejo prefinjeni gostje, ki bi radi izkusili tisto pravo italijansko življenje, tako imenovano ”La Dolce Vita”. Po sicer dolgi vožnji, mimo nasadov agrumov, znanih bergamotk in oliv, se na naši desni za hip odpre pogled na idilično ribiško vasico Scilla, slovensko Šila, ki nas opomni na bogato zgodovino, ki so jo tukaj s svojo prvo provinco začeli Grki (to je bilo področje Magna Graecia). Bujni vrtinci Mesinske ožine, kjer se srečata Jonsko in Tirensko morje in ki so vidni tudi z avtoceste, so skozi zgodovino predstavljali strah in trepet mornarjev.

Mi pa se na trajektu z močnimi motorji sproščeno in nežno prepuščamo poletnemu vetriču in prečudovitim razgledom. Med prijetno plovbo se razvije debata, zakaj na Sicilijo ni zgrajenega mostu, saj je ožina tako ozka. Hitro pridemo do zaključka, povezanega s kontraverznim bivšim italijanskim premierom Berlusconijem, ki je dejal: ”Kar je bog ločil, človek ne sme združiti.”. Nasmehnemo se ob misli na to, kako tradicionalna in versko fundamentalna je še vedno Italija, še posebej na jugu.

Omenjena tema pogovora praviloma vsakokrat vzbudi tudi zanimanje za mafijo, ki se na Siciliji imenuje Cosa Nostra in je italijanske mafijce v preteklosti postavila na sam vrh kriminalcev. To lepo prikazuje tudi film Boter, ki so ga snemali v neposredni bližini Taormine, na kar vas prodajalci s spominki opominjajo na vsakem koraku.

Po pristanku se polni pričakovanj hitro vkrcamo na avtobus. Sledi še nekaj vožnje z gospodom Italianom skozi Messino, po avtocesti, vse do Taormine. Mimogrede, kalabrijska avtocesta je edina v Italiji, za katero ni potrebno dodatno plačilo cestnine, na Siciliji je avtocesta seveda plačljiva.

V Taormini izkoristim še nekaj skupnih trenutkov s skupino, da jim podam koristne napotke, nato pa se gostje skozi Mesinska vrata podajo v štiriurno doživetje brezskrbne italijanske Dolce Vite. Vsekakor jim skoraj zabičam, da si morajo ogledati tudi grški teater. Z Etno v ozadju ni lepšega ambienta za ogled kakšne svetovno znane opere ali koncerta drugih slavnih glasbenikov, za katere so izbrani gostje pripravljeni plačati enormne vsote. Pripravljenost obiskovalcev na plačevanje visokih cen za različne storitve, praktično za vse, se zelo pozna tudi na glavni ulici Corso Umberto. Kava za 5 EUR ali več ter predjedi za 30 EUR niso popolnoma nič neobičajnega. Tej vrsti razsipavanja se na žalost izognemo, če želimo brezskrbno preživeti še kakšen dan na Kalabriji, ki je sicer denarnici bolj prijazna. Ob dogovorjeni uri se dobim s skupino. Omamljeni od izvrstne kulinarike, na čelu z znanimi sicilijanskimi sladicami, kot so Cannoli Siciliani in cassata ter nenazadnje sladoled iz avtohtonih pistacij, so gostje praviloma vedno razpoloženi še za zadnje presenečenje tega dne.

Degustacijo pijače Fuoco dell’Etna praviloma nihče ne zavrne. Pogumni gospodje brez pomisleka nagnejo šilce rdečega zvarka, po približno dveh urah pa se zavejo, da je pri takšnih pijačah res potrebna previdnost. Gre namreč za žganico s 70% deležem alkohola, ki se imenuje Etnski ogenj, kot opomin na to, kako mogočna in nevarna je Etna. Seveda je obvezen nakup stekleničke za domov, kajti treba je pokazati pijačo, ki se lahko kosa z našimi žganicami. Kdo bi si mislil, da smo jo spoznali na Siciliji!

 

Prijetno utrujeni od pohajkovanja in poizkušanja dobrot se ponovno usedemo na avtobus in gospod Italiano že napove ”Via Tropea!”.

Čakajo nas nove dogodivščine na Kalabriji, ki je, za razliko od svetovno znane Taormine, še neodkrit zaklad. V polsnu se že veselimo novih možnosti za raziskovanje tega sredozemskega bisera, spoznavanja kalabrijske pristnosti ter prilagajanja kalabrijski dimenziji časa, ki nas je, želeli ali ne, že osvojila.

Marko Botter

Želim na Kalabrijo

0 komentarjev

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

PIŠITE NAM

Napišite vaše mnenje, komentar ali povpraševanje za ponudo in odpisali vam bomo v najkajšem možnem času

Pošiljanje
gtag('config', 'UA-391908-1');
or

Log in with your credentials

or    

Forgot your details?

or

Create Account