Alarm mi je zvonil ob osmi uri. Kljub dejstvu, da sem se zbudila v pravljici, časa za zapravljat ni bilo. Moj načrt je bil, da sem ob deseti uri v mestnem muzeju Arktikum, ki se nahaja 7 minut hoje od našega hotela.

Muzej je zares vreden ogleda. V dveh sklopih, eden bolj razstavni (zgodovina Laponske skozi čas), drugi bolj interaktiven (naravne lepote in družbene navade, življenje na Laponskem), sem spoznavala Laponsko, njeno naravo in življenje ljudi na arktičnem krogu. Pri tem naj poudarim, da so razstave, predvsem ta interaktivni del narave in družbe, primerne tudi za otroke, dve do tri ure časa pa mimogrede porabiš za ogled. Poleg stalnih razstav je v sklopu muzeja tudi trgovinica in kavarna; da bi bila izkušnja še bolj popolna, je bila ravno v času mojega obiska tudi tržnica lokalnih izdelkov, tako imenovani Arctic Market. Verjetno ni potrebno poudarjati, da obisk muzeja ni stal le toliko kolikor stane vstopnica.


Pozabila sem povedat, da je bil na poti v muzej, torej okrog desete ure, še vedno mrak. Ja, ja, na Laponskem je v decembrskem času svetlo nekje od enajste ure pa do druge ure popoldan, vse ostalo je mrak in tema. Vrhunsko! Še posebej, če je, tako kot je bilo v času mojega obiska, slabo oziroma oblačno vreme. Je kar izziv zjutraj vstat, noben problem pa še pred večernimi poročili zaspat, verjemite. Tema daje dnevu poseben čar, še bolj do izraza pridejo praznične luči.

No, naj nadaljujem. Okoli trinajste ure se mi je začelo malce mudit, namreč, morala sem se še dvajsetič ta dan poglobit v izračunavanje verjetnosti severnega sija in se nato odpravit v lokalno turistično agencijo, ki je za našo majhno skupinico organizirala izlet z vožnjo z motornimi sanmi. Po kar precej dolgotrajnih pripravah, preoblačenju oziroma dodatnem oblačenju (kombinezon, obutev, nogavice, podkapa, čelada in rokavice), poslušanju navodil ter podpisu izjave glede odgovornosti smo se posedli v mini bus in se odpravili v divjino. Po dobre pol ure vožnje smo prispeli do kolone motornih sani, poskakali z busa, si namontirali vso opremo in se v parih podali do sani. Ves čas smo se vozili po urejeni snežni poti med gozdovi, vmes imeli tudi krajši postanek za topel čaj in piškote, potem pa gasa do cilja. Zadeva je izredno zabavna, ko voziš. Ko sediš zadaj, pa, vsaj meni osebno, ni tako zabavno oziroma ja, ne moreš pač pritiskat na plin in ni takšne evforije. No, kakorkoli, v vsakem primeru vožnja prehitro mine 😊.


Povratek v Rovaniemi je izgledal pač kot začetek, le v obratnem vrstnem redu – vožnja z mini busom, slačenje in preoblačenje. OK, ko me je evforija zaradi dirkanja s sanmi minila, je bilo potrebno spet preverit, kako kaže z Auroro. Verjetnost, da jo vidim, je…0%?!! ‘OK, daj, gremo raje na pijačo v Hemingwaya’ – popularno mesto druženja, približno 20 m od našega hotela. Smo se dobili s klapo iz Gorice in osebo, ki ima v naši skupini najboljše veze pri Božičku ter odšli na laponski gin tonic in topel sok. Kasneje se je družba odpravila na večerjo v hotel, jaz pa v priljubljeno italijansko restavracijo Rosso. Večerja tu mi še danes predstavlja najbolj optimalno zapravljen denar na Laponskem. Glede na destinacijo se mi je zdelo nadvse ugodno! Ne, po večerji nisem pozabila še enkrat pogledat, kakšne možnosti imam videti Auroro – verjetnost je bila ničelna. Relativno mirna sem se odpravila spat.

Do jutri.

Vesna Barbalić

Preberite tudi tretji del pravljične avanture!

 

Obiščite Božička!

0 komentarjev

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

PIŠITE NAM

Napišite vaše mnenje, komentar ali povpraševanje za ponudo in odpisali vam bomo v najkajšem možnem času

Pošiljanje
gtag('config', 'UA-391908-1');
or

Log in with your credentials

or    

Forgot your details?

or

Create Account