Počitnice v Španiji! Darilo otrok za obletnico poroke! Kar nosilo jo je od sreče, veselja in seveda od pričakovanja.

Dan pred odhodom je šla v zadnje nakupe. Ko je s polno vrečko že odhajala iz marketa, so se ji oči ustavile na lutki v izložbi Modiane. Na njej so bile hlačke in modrček, vse v čipkah, nekaj tako zelo lepega, česa takega si ni še nikoli privoščila. V glavi so ji še vedno odzvanjale njegove besede, pa da ne boš vso pokojnino že prej zapravila, a je odgnala nadležno misel in vstopila.

Prijazna trgovka ji je na pult naložila modele v vseh barvah, diskretno je pogledala ceno, bila je vrtoglava. Mencala je nekaj časa, potem pa tiho poprosila, če imajo kaj cenejšega. Zdaj je prodajalka pred njo polagala drugo perilo.

»Samo veste, tu v kompletu so tangice, zdaj niso več tako moderne, zato pa imamo popust.«

Tiste besede, da ni denarja, kako je treba varčevati in kaj je sploh treba riniti v tujino, so jo kar naprej posiljevale. Ni jih mogla pregnati, na hitro, kot da se sramuje, je kupila trikrat cenejši komplet.

Zvečer si je uredila nohte in v kopalnici na skrivaj pomerila kupljeno perilo. Trakca na bokih sta jo nekam čudno tiščala, ampak bila si je všeč.

Naslednji dan je za potovanje oblekla lahko dolgo krilo z brezrokavnikom, novo spodnje perilo in športne sandale. S torbico v stilu in svežo frizuro se je v čudovito junijsko jutro začela njuna pot proti Španiji.

Vožnja do Brnika je minila v pravem mladostniškem razpoloženju, prevzela jo je energija potovanja, da je še na parkirišču veselo mrmrala melodijo in se s svojo prtljago noro vzhičena prebijala proti stavbi.

Vstopila sta, glavna letališka dvorana je spominjala na vrvenje ob nakupovanju v blagovnici. Množica ljudi, ki je valovala v vse smeri, jo je posrkala. Videla je prihajati stevardese, imele so enake uniforme, enake kovčke, le torbice so se malenkostno razlikovale, le čemu, je razmišljala.

Mož se je postavil v vrsto. Uslužbenka za pultom, privlačna črnolaska, se je s poklicno potrpežljivostjo posvetila njegovi prtljagi. Ko je bila sama na vrsti, se je pripognila in položila svoj težki kovček na trak. Takrat se ji je zazdelo, da ji je na telesu nekaj počilo. A bila je le sekundna misel, za več ni bilo časa. Z očmi je sledila svoji prtljagi, ki je na pomičnem traku izginjala za pultom.

»Potni list, prosim!« je zahtevala črnolaska, da ji je kot marljiva šolarka ponudila svoje dokumente, potni list je celo obrnila na tisto stran s fotografijo. Potem je skupaj z vozovnico spet vse tlačila nazaj v torbico, se odmikala od pulta, iskala z očmi moža. Napol odprta torbica ji je zdrsnila z ramen, začela je opletati ob krilu, da jo je pograbila in stisnila pod pazduho. Svoje korake je skušala prilagoditi moževim, a je ostala zadaj, še preden se ga je lahko zares oprijela za roko.

Tam pri kipu Eve jo je naenkrat prevzel čuden občutek. Okrog pasu je bilo nekaj drugače, čutila je nekakšno neprijetno opletanje pri kolenih. A še vedno se ni zavedala, kaj se dogaja. On je že oddal ročno prtljago skozi varnostno kabino, ko se je približala cariniku, od njega sta jo ločila le še dobra dva metra. Uspelo ji je narediti par korakov, potem sta se nogi dokončno zapletli, da se je podzavestno ustavila. Njene tangice so motovilile okrog gležnjev, se držale desne noge in prekrivale sandale. Z levo nogo je še naredila korak, z desno je le še podrsavala. Zardela je, gledala v carinika, pa spet v tla. A v hipu, tako rekoč pred množico letaliških potnikov in le korak pred carinikom, je prestopila z desno nogo, se pripognila, pravzaprav počepnila in pobrala tisto roza cunjico na tleh tako enostavno, kot da ji je padel robec na tla. Ni se ozrla ne levo ne desno, mirno je položila svojo ročno torbico čez varnostno kabino. Gledala je carinika prav nedolžno in še vedno mencala hlačke v roki. Pravzaprav jih je skušala zriniti v žep, pa so zanalašč silile bolj ven kot noter, tako da je zmečkane še naprej tiščala v dlani. Carinik je imel resen obraz, le kotički ust so mu nehote lezli narazen.

Dohitela je moža, ki seveda ni ničesar opazil. Prijel jo je pod roko in skupaj sta odšla skozi terminal. Po nekaj korakih je razprla dlan.
»Poglej, kaj imam v roki!«

»Ne vidim, kaj imaš to?« ni takoj ugotovil, za kaj gre.

»Hlačke, svoje hlačke imam! Kaj nisi videl, kako so padle z mene?«

»Nič nisem videl. Kdaj pa? Ja, kaj si potem sedaj brez?« se mu je posvetilo.

Ob teh besedah se je tako na glas zasmejal, da ga je presenečeno pogledala, se zdrznila, ko je v njegovih očeh zagledala tiste žgečkljive metuljčke, na katere je že zdavnaj pozabila. Vrnili so jo v drug čas. Še njo je popadel smeh, kar krohotala sta se, kot dva otroka. Nista opazila, da so se ljudje začudeno ozirali.

Potniki so se vkrcali, motorji so zahrumeli, letalo se je začelo dvigati. Le redki so se za hipec zdrznili, nato pa mirno obsedeli v udobnih usnjenih sedežih. Objela jo je toplota Boeinga 707, vonj kovine in moči jo je prevzel. Naslonila se je nanj. Še vedno je imel ustnice razpotegnjene v smeh. Pravzaprav je imel tisoč neuporabnih idej, vsaka je bila bolj smešna od prejšnje.
»Veš kaj, lahko ti dam vezalke iz tenisk, poglej, kako so lepe bele, pa si jih zaveži! Saj bo ravno tako, kot če bi nosila tangice!«

Kilometre daleč, visoko na jasnem nebu, se je pojavilo nekaj škratastega in neugnanega. Zaprla je oči, iztegnila roko in se s prsti rahlo dotaknila njegove. Bilo je tako lepo, bilo je kot nekoč, ko je bila med njima neka vez, ko sta se željno dotikala drug drugega, ko nista mogla drug brez drugega. Potem pa sta povsem nehala uporabljati to čudodelno zdravilo in tonila sta vse globlje v ravnodušnost in se izgubljala v vsakodnevni rutini. Nista si pripadala, le uporabljala sta se. Ob njem je hodila naravnost in navzdol, brez drgeta in pričakovanj.

Vrnil je dotik, njegova roka je nežno drsela po njeni, jo v celoti pokrila in s prsti objela.

»Prišli so nazaj tisti metuljčki!« je kipelo v njej.

Res se je nekaj premaknilo. Naslonila se je nanj, za nekaj minut v njegovem naročju celo zadremala in začutila spet tisto povezanost, ko se je med njima stalno nekaj dogajalo.
Rahla turbulenca je opozorila na pristajanje letala, ki se je čez nekaj minut povsem umirilo in začelo se je izkrcavanje.

Ko sta se spuščala po stopnicah, mu je potožila, da se ji sedaj krilo lepi po goli zadnjici. V smehu ji je ponudil svoje spodnjice.

»Samo, naj jih tudi jaz kar tule slečem?« se mu je na obrazu ponovno začel črtati tisti nasmeh. Nasmehnila se je nazaj.

S taksijem sta se odpeljala do hotela. V torbici je poiskala modro kuverto, v kateri je bila Kompasova rezervacija in pri tem nehote s kuverto povlekla tudi hlačke. Ozrl se je vanjo, potem pa sta oba planila v smeh, ki ga ni bilo mogoče zadržati in ustaviti.

 

Marinka Marija Miklič se vidimo v Benetkah!

0 komentarjev

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

PIŠITE NAM

Napišite vaše mnenje, komentar ali povpraševanje za ponudo in odpisali vam bomo v najkajšem možnem času

Pošiljanje
gtag('config', 'UA-391908-1');
or

Log in with your credentials

or    

Forgot your details?

or

Create Account