Salaam! Zakaj že drugič v Maroko? Tega vprašanja si pred najinim popotovanjem nisva zastavljala in kmalu po izstopu iz letališča Menara v Marrakechu nama je postalo jasno, da ne samo zaradi raznovrstnih začimb, jezdenja kamel, barantanja po bazarjih in izgubljanja po starodavnih medinah. Kaj hitro mora popotnik prestopiti iz ustaljenega, z redom okovanega sveta Evropske celine v kaos hupanja Grand taksijev in pozivov k molitvi iz mošej.

Tak svet lahko doživljaš na dva načina: prvi je, da se obnašaš po ustaljenih vzorcih in se tudi v tuji kulturi obnašaš kot doma, kar danes prenekaterim turistom omogočajo težke denarnice, lahko pa si snameš očala in se s svežim in radovednim pogledom spustiš v ta nov, nor svet, ki za radovednega popotnika skriva prenekatero zanimivost. Ker si za vsako popotovanje nadeneva sveža očala, sva si tudi tokrat na rame oprtala nahrbtnika in se bolj kot zakaj spraševala, kaj se za naju še skriva v zakladnicah maroške kraljevine.

Če sva prvič maroško kulturo spoznavala vsak zase, sva drugič potovala skupaj in imela tudi skupen cilj: osvojiti 2. najvišjo afriško goro J’bel Toubkal, priljubljen vrh v tem delu Magreba. Ko sva že rezervirala letalske karte in se v mislih spogledovala z Atlaškim gorovjem, pa sva ravno dobro izvedela, da bo Nina poleg nahrbtnika nosila še dodatno težo v trebuhu: danes že 15-mesečnega Svita.

V Atlasu so aprila najvišji vrhovi pogosto še zasneženi, zato sva imela poleg dobrih gojzarjev s sabo tudi dereze in zimska oblačila. Po 2 nočeh v prekrasnem riadu blizu glavnega trga Jeema el Fna, ki popolnoma prevzame čutila slehernega popotnika, sva ob načrtovanju in zbiranju informacij za pohod užila nešteto metinih čajev, ki jih v Maroku dobiš na vsakem koraku, in si pred odhodom privoščila še tradicionalno zelenjavno juho Harira, nato pa se odpravila na pot proti gorski vasici Imlil, ki je od Marrakecha oddaljena dobro uro vožnje s taksijem. Ta je nedvomno najboljša izbira za potovanja zunaj večjih mest, ki jih povezujejo tudi avtobusi, največja pa tudi vlaki še iz časov Francoskega imperija.

Zanimivo je, da so taksiji v Maroku vedno polni do zadnjega sedeža, če prevažajo domačine, turiste oz. tujce pa skoraj vedno prevažajo same, saj jim nato lahko veliko več zaračunajo. Midva sva svojo prvo gorsko nočitev pred odhodom v miru poiskala kar prek Airbnb in za sopotnika v taksiju po zanimivem naključju dobila kar lastnika hostla, z njim pa odgovore na nekaj ključnih vprašanj, s katerimi sva se ukvarjala že doma: ali je vrh lahko dostopen, ali potrebuješ vodiča in ali je še vedno potrebna zimska oprema.

Imlil je izhodišče za številne pohode in trekinge v tem delu Atlasa. Kljub temu, da Imlil ni avtentična berberska vas in je nastala v novejšem času, sva v njej občutila prijetno vzdušje, ki so ga dajale številne natovorjene mule in vrvež gornikov in turistov s celega sveta. Mule sva večkrat sicer videla natovorjene tudi z ljudmi, kot pa sva kasneje videla, pot do koče za pohodnika v solidni kondiciji ni neznansko naporna. Kjerkoli sva povpraševala za informacijami, so nama želeli prodati vodiča, ki naj bi ga za pot nujno potrebovala. No, za pot do koče Refuge Toubkal, ki stoji na 3200 m.n.v., vodiča tudi neizkušen hribolazec ne potrebuje, bolj pa pride prav prijetna družba, saj je pot dolga in povsem brez sence. Večer pred odhodom sva v hostlu spoznala Američana Morgana, ki je potoval sam, zato sva ga povabila, da se nama naslednje jutro pridruži. Po zajtrku smo krenili na pot in v daljavi kmalu uzrli čudovito berbersko vas Aroumd, ob pogledu nanjo pa se nemudoma vrnili par stoletij nazaj.

Aroumd: Berberska vasica v Atlasu

Nina in Morgan sta stopila korak naprej, okrog mene pa se med kadriranjem vasice začne zbirati trop kozličkov in kar naenkrat me preseneti toča kamnov, ki je letela proti meni, pospremljena z glasnimi vzkliki. Še danes ne vem, ali je pastir metal kamne, da bi me odvrnil od fotografiranja, ali pa je z njimi usmerjal svojo čredo. Berberi evropskih jezikov praktično ne govorijo oz. ne želijo govoriti, z nekaj osnovnimi izrazi arabščine pa ne bi prišel daleč.

Hoja po visokogorju brez sence že v aprilu ni nenevarna, zato si raje ne predstavljava, da bi takšno pot opravljala julija ali avgusta, ko tu vladajo temperature blizu 40 stopinj; rastja je namreč zelo malo, vodotoki pa se hitro izsušijo. Zato sva bila precej razbremenjena, ko sva uvidela, da so na poti številne postojanke, kjer prodajajo vodo in ostalo pijačo, ki jo hladijo na razne zanimive načine.

Sama koča v primerjavi s kočami v slovenskih gorah res ni nič posebnega, o pravi hribovski joti se nama je sanjalo še cel večer. Če je Nina s 3-mesečnim naraščajem v trebuhu vzpon do koče preživela brez kakršnih koli težav, pa se je mene kmalu začel lotevati dokaj močan glavobol, ki čez noč ni popustil, zato sem bil naslednji dan precej podrt in z zgodnjim odhodom na 4120 m visoki vrh Toubkala ni bilo nič. Morda me je po glavi treščila prav ta velika želja po osvojitvi vrha v kombinaciji z gorenjsko trmo. Ker naj bi bilo skoraj 1000 m vzpona do vrha precej napornih, vročina ob 10h pa že kar huda, sva Toubkal samo obšla in se povzpela na prelaz na višini 3700 m, kjer sva se v brezkončnih pogledih spraševala, kam vodijo poti v dolino.

Prelaz na 3700 m.n.v., pogled proti jezeru Lac Ifni

V medini Chefchaouena se več dni v letu barva – praznuje

Ker se moje počutje ni bistveno popravilo, sva drugo noč sklenila prespati nižje in našla prenočišče v idilični mini vasici ob poti s potočkom in ovčkami na 2200 m ter še vedno potihoma upala na osvojitev vrha naslednje jutro. Ni šlo. Počutje se ni toliko popravilo, da bi lahko v enem dnevu naredila 2000 m vzpona do vrha, zato sva Toubkalu pomahala, zamenjala dereze za enkraten barvit berberski tepih in odšla novim dogodivščinam naproti v neturistični Meknes, sicer eno izmed kraljevih mest, ki igra v maroški zgodovini pomembno vlogo, in se po res dolgi avtobusni vožnji znašla v pravljično modrem Chefchaouenu sredi gorovja Rif.

Chefchaouen res izgleda kot grška vasica z arabskim pridihom, a mornarjev tam ne boste našli. Zato pa v medini vlada umirjeno in prijetno vzdušje, ki ga v maroških mestih pogosto ni tako lahko najti; še domačini so do naju pristopali bolj »skulirano«.

Polna miru in dobre energije sva si Casablanco zapomnila samo po mošeji Hassana II z najvišjim minaretom na svetu (210 m), sicer pa mesto deluje povsem zahodnjaško in samo posuto z nekaj maroškimi začimbami.

Kot pravi Nejc Zaplotnik: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel. Kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Čeprav najvišji vrh Maroka ni med tehnično najzahtevnejšimi, se zavedava, da nama tokrat ni bil usojen. Pomembneje kot cilj je torej to, kar nama je dala sama pot: krasen občutek – samo biti prvič v čudoviti gorski pokrajini, ki je precej drugačna od slovenskih gora, spontani pogovori s popotniki na poti, spoznavanje sebe in drug drugega in sprejemanje situacij takšnih, kakršne so.

Jaka&Nina, http://popotniskonovinarstvo.si/

Vsa ponudba v Maroku

0 komentarjev

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

PIŠITE NAM

Napišite vaše mnenje, komentar ali povpraševanje za ponudo in odpisali vam bomo v najkajšem možnem času

Pošiljanje
gtag('config', 'UA-391908-1');
or

Log in with your credentials

or    

Forgot your details?

or

Create Account