»Jutri gremo na izlet!«

Skačem po postelji in se derem, da jutri gremo daleč. »Takoj pod kovtr,« zavpije mama, »če ne boš ostala doma.« Stoji med vrati kot jezna gora. »Si komu povedala, da gremo?«
»Neee …«

»Pridna!«

Saj bi povedala, ko sem pod večer nesla mleko Jerebovim, pa nisem nikogar srečala.

»Bodo rekli, kaj da si zmišljujemo … ti pa zdaj spat!« Ugasne luč in gre.

Lezem med rjuhe in tiščim veke skupaj, da mi iskrice pršijo pred očmi. Spanca pa ni, kar odmika se. Namesto njega pride cesta, na njej naš avto, v njem mi, za nami dolgčas, pred nami ves svet.
»Pa smo se le spravili!« je vzdihnila mama, ko smo zjutraj zapuščali vas. Ker prej je bilo treba še krave pomolsti, prašičem nasuti v korito, gnoj skidati. Kokošim sem jaz natresla koruzo. Mački dala mleko.

Avto je godel po cesti med smrekami, sneg jih je potiskal k tlom. Oče je z nosom skoraj v šipi vrtel volan, brata na levi in desni sta me stiskala, da se nisem mogla ganiti.

»Je pa le fajn, da imamo fičo,« je rekla mama, »če bi imeli stoenko, bi me skrbelo, da bi kdo od vas vrata zadaj odprl in ven padel.«

Brata sta prhnila, jaz pa sem si dejala, da je mama res pametna.

»Pa bo tam res led?«

»Pravijo, da je čisto ledeno,« se je prvič to jutro oglasil oče.

Zamižala sem in si predstavljala led kot v škafu pod napuščem: trd, mrzel, prosojen. Veliko ledu da bo.

»Lahko boš šla po njem …«

Kaj šla! Plesala bom kot tete na televiziji, ata me bo prijel in vrgel v zrak in jaz se bom zavrtela in potem priletela na tla in oddrsala naprej. Kar v škornjih.

»Je lepo tam?«

»Najlepše! V osmem razredu smo šli tja na končni izlet. Imela sem belo obleko, vlak je bil pa parni.«

»In?«

»Ko sem se usedla na klop, sem imela črno rit.«

Brata sta bušnila v smeh, še ata je nekam čudno zasopel, mama je pa zrasla:
»A mislite, da sem do takrat kam šla?«

Cesta je zdaj tekla ob Idrijci, malo levo in malo desno, zamejeval jo je splužen sneg, sami smo bili na njej. Jutranji kavi v želodcu pot ni bila všeč. Začela mi je siliti v grlo.

»Mama, slabo mi je …«

Fičo je godel naprej.

»Bruhala bom …«

Ata je pritisnil na zavoro, mama je planila iz avta, Bojan je planil ven in me potegnil za sabo. Sklonila sem se, želodcu se je zavrtelo in bruhanje je pljusnilo po tleh.

Za bruhanjem so mi lica zalile solze.

»Saj bo vse v redu,« so mi brisali lica, »samo dihaj.«

Vlekla sem vase mrzel zrak. Mama je iz termovke nalila kozarec čaja, ata mi je s kepo snega očistil škornje.

Potem smo drdrali naprej, ni mi bilo več slabo, začela sem peti, majhna sem bila, piške sem pasla, Bojan in Simon sta se zraven pačila. Mimo nas so bežale hiše, okna so nam pomežikovala, iz dimnikov se je kadilo in sonce je postajalo slepeče belo, kot sneg pod njim. Počasi smo plezali čez preval, hiše so postajale bolj sladke, bolj razčeperjene.

»Še malo, pa bomo tam! Najprej bomo v avtu pomalicali …«

»… in Titota bomo videli!«

Zasmejali so se: »Lahko da je res Tito tam. Samo … nihče ne ve natančno, kje je.«

Takrat se je pod nami zableščalo, bilo je, kot bi s cukrom posul flancate, kot bi šipo razbil in stresel kosce po tleh, kot da bi mamino stekleno broško pritisnila k očesu – bilo je eno samo bleščanje pred nami. Od vse lepote sem zaprla oči. Mama je zavzdihnila, ata je pritisnil na žlajf in tisto zrelo nedeljsko jutro je mali fičo obstal na vrhu klanca, pod njim pa je bilo zaledenelo jezero. Sredi jezera velika temna lisa, cerkvica na njej, na drugi strani pečina, na njej kot razčeperjena kokoš velika temna hiša.

»Lidija, lej, grad!« je rekla mama kot v cerkvi pobožno.

»Ljudje so na ledu, gremo še mi,« sta vzkliknila brata.

Ata je spet pritisnil na plin, spuščali smo se po klancu mimo smešnih hiš, opazovala sem pikice na ledu, a tja da bomo šli?

V avtu smo pomalicali klobase in kruh in pili čaj, »Da boš dovolj močna za na otok,« so rekli. Zunaj so mimo nas hodili zahomotani ljudje, punčke v rdečih bundicah, vse v hlačah – čudno, da nimajo krila.

Potem smo se odpravili. Ata je previdno splezal na led in stegnil roke k mami, da je z dolgim korakom stopila k njemu, ko sem se zaletela z brega in skočila.

Prekratka sem bila. Led tik ob bregu se je celo pod mano vdal. Čutila sem, kako mi je voda planila pod krilce, plašček se mi je napihnil kot oranžen balon, brata sta zakričala. Oče in mama sta zaledenela, neki moški je planil, se na bregu ulegel v sneg in šavsnil po mojih ramenih. Zgrabil me je ko mačka mlade in me potegnil iz vode. Sesedla sem se v sneg. Po nogah in trebuhu me je zbadalo kup ledenih iglic mraza, tresla sem se in hlipala.

»Tovariš … otrok bi vam kmalu utonil!« je starejši trebušat moški očitajoče pogledal očeta, ta pa je v nemoči stegnil predse roke. »Na otroke je treba paaazit!« je poudaril moj rešitelj, se skobacal na noge, si popravil čepico in izginil.

Ljudje so se začeli nabirati okrog nas, »koc naj prinesejo, koc, da ne bo punčka zmrznila«, se je drla ženska z oranžnim gnezdom na glavi. Od nekod je pritekel fant v plavi uniformi in me zavil v odejo, jaz pa sem kar še drgetala.

»Ti si kriva, da ne bomo šli na otok in kremšnite,« me je dregnil Simon v avtu.

»Tri leta sta nam obljubljala ta izlet! Tri leta! Zdaj pa po petih minutah gremo nazaj – zaradi te trape.« Še bolj sem se zavila v odejo, fant v uniformi je rekel, naj jo kar vzamemo, da jo bomo že po pošti poslali nazaj, samo Hotel Toplice naj napišemo na paket, pa bo prav prišel.

»Mama!«

Kar tiho je.

Oba molčita.

»Mama … a me je Tito rešil?«

Avto se je zatresel od krohota.

Šele pred Škofjo Loko smo se ustavili pred gostilno, odnesli so me noter, me slekli do perila, zavili v novo odejo in posadili k peči. Dobila sem skodelico rjave brozge, »kakav boš pa ja pila«, je rekla mama. Brata sta se mi režala, zdaj nista bila več jezna.

Mračilo se je, ko smo se priplazili nazaj v vas. Na severu so v zarji rdele gore, iz dimnikov v vasi so se sukale preje dima. Samo pri nas je bilo vse temno. »Vidva, fanta, na štalo seno živini zmetat,« je naročal oče, medtem ko je parkiral avto pod kozolcem, »jaz bom pomolzel, ti boš zakurila; ti, tamala,« se je obrnil k meni, »pa spat!«

»Pa da bosta jutri v šoli tiho, da smo bili na izletu,« je pribila mama, »se bodo vsi smejali, da kmetje hodimo okrog.«

»Kje ste pa bili cel dan?« se je na pol poti do hiše stegnila čez plot sosedova Justa. »Je nas že skrbelo, ker se pri vas ni nič kadilo!«

Stegnem se iz atovega naročja: »Na izletu. Na Bledu! In Tito me je rešil.«

 

Mirjam Furlan Lapanja bo šla za en vikend v Budimpešto!

0 komentarjev

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

PIŠITE NAM

Napišite vaše mnenje, komentar ali povpraševanje za ponudo in odpisali vam bomo v najkajšem možnem času

Pošiljanje
gtag('config', 'UA-391908-1');
or

Log in with your credentials

or    

Forgot your details?

or

Create Account