Kako bom preživela nekaj mesecev brez bučnega olja, je bil moj največji pomislek preden sem prišla na Zakintos. Pa brez maminega pirinega kruha in retašev ter drugih prekmurskih dobrot. Že razmišljam in preračunavam kako bom spravila v kovček vsaj nekaj najnujnejših stvari, brez katerih prekmurci težko preživimo v tujini. Vsaj kakšen liter bučnega olja bi morala vzeti s sabo, si mislim. A bolj kot gledam kovček, bolj hecna se mi zdi zamisel, da bi v Grčijo, v državo s svetovno znano kuhinjo, nesla hrano od doma. Če doma jem lokalno hrano ter zagovarjam in pišem o tem, kako dobro je jesti hrano iz okolja v katerem živimo, bom tudi v Grčiji jedla tisto, kar jedo domačini, in tako zaprem kovček brez litra bučnega olja.

 

Nekoč smo z družino vsako poletje letovali na grških otokih in takrat ni minil niti dan brez gyrosa, grške solate in grškega jogurta z medom. Kot otrok sicer nisem najbolj marala preizkušati novih jedi in sem se na počitnicah ponavadi držala preverjeno dobrih špagetov in pice, sem pa že takrat v Grčiji poskusila nekaj tipično grških jedi, v katere sem se takoj zaljubila. Sedaj, 15 let kasneje, ko sem se ponovno vrnila nazaj v Grčijo, so moje prehranske navade nekoliko spremenjene, souvlaki in tzatziki me ne pritegneta več tako kot nekoč, in odločila sem se, da začnem odkrivati tudi druge grške dobrote in takoj ko sem pristala na Zakintosu, sem šla v lov za najbolj slastnimi lokalnimi pridelki.

Kot prehranska blogerka in velika kulinarična navdušenka rada potujem tudi zato, da se naužijem okusov lokalnih domačih pridelkov. Danes nam je sicer na dosegu roke že večina svetovne kuhinje ter najrazličnejših sadežev in zelenjave iz vsega sveta, vendar se grške pomaranče, ki so dozorele na dvorišču tete Angele tukaj na Zakintosu, niti približno ne morejo primerjati s tistimi v supermarketu doma. Po sončenju na peščenih plažah Vasilikosa je ohlajeni sok iz sočnih pomaranč, ki so dozorele tukaj pod grškim soncem in so bile obrane na vrhuncu svoje zrelosti, najbolj slastna in osvežilna okrepčitev, ki bi si jo sploh lahko predstavljali.

Jonski otoki so sploh znani po bujnem rastju in ugodni klimi. Tukaj uspevajo najrazličnejši sadeži, morda so še najbolj znani po citrusih. Pomaranče in limone rastejo skoraj na vsakem dvorišču, podobno kot pri nas jabolka in hruške. Citruse pa uporabljajo tudi v drugih jedeh, ne samo v osvežilnih napitkih in sladicah. Odkrila sem celo nekaj novih receptov uporabe pomaranč, ki jih bom zagotovo uporabila tudi doma. Grki, na primer, zelo radi pripravijo zeleno solato s pomarančami in orehi. Zame velja to za eno najbolje pripravljenih solat, ki sem jih kdajkoli poskusila. S sveže iztisnjenim sokom limon pa radi začinijo tudi juhe in druge jedi.

 

Počitnice v Grčiji ne bi bile popolne, če se ne bi naužili sladkih domačih grških lubenic in melon. Po dolgem dnevu na plaži se najraje ustavim pri lokalnem prodajalcu, ki dnevno sveže obrane sadeže ponuja kar iz svojega vozila ob lokalni cesti. Že doma sem bila navdušena nad pestrostjo in raznolikostjo sadežev mediterana, a dokler nisem poskusila pravih grških, si niti predstavljati nisem mogla kako medeno sladke so lahko melone! Za pravo osvežitev jih včasih narezane na kose za kakšno uro zamrznem in jih nato pojem kot sladoled. Sladoled že tako obožujem, a sladoled iz zrelih grških medenih melon je zame eden najboljših na svetu.

Če se doma veselim vsake fige, ki dozori na našem dreveščku, in celo poletje vsak dan budno spremljam ali so že dovolj zrele, rastejo tukaj v takšnem obilju, da se jih lahko do sitega najemo že po poti med raziskovanjem otoka. Pogosto se zelo težko zadržim, da se ne bi posladkala s popolnima zrelimi grškimi figami, ki najpogosteje rastejo med nasadi oljk, figovec pa svojo pot za rastje najde tudi ob cestah ter v skoraj vsaki špranji, kjer je kaj rodovitne prsti. Ponekod izgleda skorajda že, kot da fige rastejo kot plevel, toliko jih je! Sveže fige so že same po sebi popolna sladica, domačini pa iz njih kuhajo tudi marmelade in pripravljajo najrazličnejše sladice. Iz suhih fig pripravijo figov kolač, ki mu ponavadi dodajo orehe in ga začinijo s koromačem, cimetom in janežem, kot pravi Grki pa v testo vmešajo še kozarček ouzota.

V hribovitem delu Zakintosa se na poti do razgledne točke znamenitega Zaliva tihotapcev vedno obvezno ustavim pri Dimitrisu in njegovi ženi na pokušino tipičnih grških sladic. Gospa Marija pripravlja sladice iz domačega medu, ki mu ponavadi doda sezam, mandlje ter razne druge oreščke in semena. Onadva pridobivata tudi pomarančni in timijanov med, Dimitris pa ima tudi nekaj hektarjev vinogradov in iz grozdja prideluje vino, pa tudi rozine. Nekoč je bil Zakintos največji izvoznik rozin, ki so bile znane skoraj po vsem svetu. Zakintoške rozine so nekoliko manjše, a tako zelo okusne in sladke, veliko bolj kot tiste, ki jih poznamo danes. Doma vedno obžalujem, da te sorte rozin ni možno dobiti v Sloveniji, zato si konec poletja, ko se vračam domov, vedno zagotovim precejšnjo zalogo zakintoških rozin, s katerimi se potem sladkam še celo zimo.

Razgled na Zaliv tihotapcev je že na fotografijah lep, v živo te pa popolnoma prevzame. Tisti, ki uspemo samo za trenutek odmakniti pogled od te prelepe plaže, opazimo da po celem hribu nad zalivom rastejo rožmarin, timijan, žajbelj ter druga zelišča. Dimitrisova žena, Marija, tukaj nabira tudi začimbe, ki jim mediteranska klima hribovitega predela Zakintosa daje posebno čudovito in intenzivno aromo. Na svoji stojnici v Anafonitriji nam poleg domačih sladic in vina ponudi tudi “cái tu vunú”, znameniti grški gorski čaj, ki uspeva v okolici Vrahionasa, najvišjega gorovja Zakintosa, in je znan po svojih številnih zdravilnih lastnostih.

Na Zakintosu se letoviška mesta nahajajo na vzhodu in jugu otoka, kjer se raztezajo krasne dolge peščene plaže, je pa vredno za kakšen dan ali dva najeti avto in se odpraviti tudi na raziskovanje zahodne obale. Tam so številni klifi in skalnati zalivi, na poti pa se ponujajo tudi številna kulinarična doživetja. Zaliva Porto Roxa in Porto Limnionas sta malo manj obiskana, a priljubljena med ljubitelji snorklanja. Pot do tja vodi skozi vasico Agios Leon, kjer v oljarni Vouno pridobivajo izredno kvalitetno hladno stiskano olivno olje. V tej oljarni ga pridobivajo samo iz oljk, ki uspevajo v hribovitem delu Zakintosa. Tukaj v hribih je za oljke posebno ugodna klima, ki daje olivam prav poseben okus in aromo. Olive, olivno olje ter pasto iz oliv nam ponudijo z njihovim “horiatikom”, kar v dobesednem prevodu pomeni vaški kruh. Tukaj ima vsaka vas svoj “horiatiko”, ki ga ponavadi pripravijo iz črne moke ter spečejo v krušni peči. Na Zakintosu pravijo, da najboljšega pripravijo prav v vasici Agios Leon.

V Grčiji bi lahko živela že samo od sadja in zelenjave, vendar ker Grki zelo radi jedo, še raje pa gostijo in pripravljajo hrano za druge, bodo presenečeni, če boste za kosilo naročili “samo” grško solato. Grška solata s svežimi grškimi paradižniki in feta sirom je že tako odlična samostojna jed, vendar vam bodo Grki kot skrbni gostitelji zagotovo ponudili še kaj poleg same grške solate in se prepričali, da domov ne boste odšli lačni.

Čeprav bi doma težko živela brez bučnega olja, ga v Grčiji pravzaprav niti ne pogrešam. V hladnih jesenskih in zimskih mesecih pa bom zagotovo pogrešala vse grške dobrote, ki v trenutku prikličejo spomin na morje in sonce, ter pogrejejo srce. Ko bom enkrat doma, se bom razveselila bučnega olja in ajdove kaše, a horiatiko s pristnim grškim olivnim oljem, začinjenim s timijanom gospe Marije, o tem bom zagotovo sanjala vso zimo, ko bom že komaj čakala, da se vrnem spet nazaj v Grčijo.

 

Sonja Kramar, http://www.brezgresnesladice.si/ 

Želim na Zakintos!

0 komentarjev

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*

PIŠITE NAM

Napišite vaše mnenje, komentar ali povpraševanje za ponudo in odpisali vam bomo v najkajšem možnem času

Pošiljanje
gtag('config', 'UA-391908-1');
or

Log in with your credentials

or    

Forgot your details?

or

Create Account